Globinska ostrina je eden izmed pojmov, ki se pojavlja v svetu fotografije. Globinska ostrina nam pove, kateri deli fotografije bodo ostri in kateri bodo zabrisani. Tesno je povezana z goriščno razdaljo in razdaljo med objektivom in objektom, ki ga fotografiramo.
Globinsko ostrino lahko uravnavamo preko zaslonke ali s spreminjanjem goriščne razdalje. Ti fizikalni pojmi so med seboj tesno povezani. Pa si poglejmo.
Globinska ostrina in zaslonka
V segmentu kompaktnih digitalnih fotoaparatov se pojem zaslonke običajno zanemari, saj so goriščne razdalje tako majhne, da odprtost zaslonka praktično ne vpliva na globinsko ostrino. V kompaktnih fotoaparatih imamo največkrat širokokotne objektive, kar pomeni krajšo goriščno razdaljo in zelo široki kot zajema fotografije. Značilnost kompaktnih fotoaparatov je tudi majhna odprtina oziroma velikost leče, kar pomeni, da ti objektivi niso svetlobno močni. Le redko lahko zaslonko odpremo do nekako f5.6 ali več (f4, 3.2 ali 2.8). Končni rezultat je, da so vse posnete fotografije ostre, če seveda nismo zaradi prekratkega časa zaklopa fotografijo »stresli«. Če povzamemo, Pri kompaktnih fotoaparatih imamo zaradi majhne goriščne razdalje širokokotne objektive. V kombinaciji z bolj zaprtimi zaslonkami so ti objektivi praktično neobčutljivi na globinsko ostrino, če smemo uporabiti ta izraz. Vse fotografije so ostre, pa naj gre za bližnji ali panoramski posnetek.
V segmentu DSLR fotoaparatov, kjer imamo izmenljive objektive, katerih goriščna razdalja je praviloma nekoliko daljša, poleg tega, pa lahko tudi zaslonko nastavimo na vrednosti f2.8, pomeni, da smo zaslonko bolj odprli. V tem primeru se globinska ostrina zmanjša le na nekaj centimetrov, če ne milimetrov. Seveda je globinska ostrina odvisna tudi od razdalje med objektivom in predmetom, ki ga fotografiramo. Velja pravilo, da bolj ko je zaslonka odprta (nižja vrednost f2.8) manjša je globinska ostrina. Pri daljših goriščnih razdaljah pa se globinska ostrina še skrajša, na le nekaj milimetrov. Globinska ostrina je tista, ki nam daje posebne efekte v fotografiji. Tudi take, ko slikamo portret in je del obraza okoli oči povsem oster, nos do polovice, ušesa, pa so že povsem neostra. Taka fotografija je bila narejena z objektivom, ki je imel daljšo goriščno razdlajo 200mm ali več. Zaslonka je bila povsem odprta na recimo f2.8. Tako lahko poudarimo le tiste dele fotografije, ki jih želimo. Temu pa pravimo tudi kreativna fotografija. Podoben primer je spodaj. Vidimo, da je del ograje kamor smo usmerili točko ostrenja povsem oster, vse ostalo pa je zamegljeno. V ozadju se travnika sploh ne opazi.
[br]
[br]
Kreativna fotografija
Večkrat slišim kupce digitalnih fotoaparatov, da nekaj ni v redu z objektivom ali fotoaparatom. Najpogostejši je stavek, »da je bilo pri kompaktnem aparatu vse ostro, zdaj, ko sem kupil pa zrcalno refleksni aparat za precej več denarja, pa so fotografije slabše in neuporabne.« Neostrina na fotografiji pa je večkrat prednost in ni rezultat pokvarjenega objektiva. Gre za kreativno fotografijo s katero želimo poudariti le del motiva na fotografiji. Tipično to velja za portretno fotografijo, pa naj gre za poroko, portret na ulici, otroka med igro ali nekaj tretjega. Vse skupaj ob predpostavki, da je čas zaklopa ustrezen glede na goriščno razdaljo, da slika ne bo stresena.
[br]
[br]
Zaslonka je tisti parameter s pomočjo katerega imamo možnost vplivati na globinsko ostrino. Včasih si želimo, da bi bilo ozadje še vedno do neke mere razločno, vendar ne čisto ostro. V tem primeru zaslonke ne bomo povsem odprli. Namesto vrednosti f2.8 bomo uporabili nekoliko višjo vrednost f4 ali morda celo f5.6. Poglejmo si spodnjo fotografijo na kateri je steklo popolnoma ostro. Kljub nekoliko zamagljenemu ozadju, pa še vedno lahko prepoznamo gospoda Debevca iz Naše male klinike.
Za lažjo ponazoritev si predstavljajmo dve fotografiji. Na prvi je obraz neke osebe, v ozadju pa je še cela vrsta detajlov. Drevo, cesta, avtomobili, hiše, ulične svetilke in pešci na pločniku. Na drugi fotografiji pa je isti portret z istim ozadjem. V tem primeru pa je ozadje zamegljeno in s tem dosežemo, da do polnega izraza pride portret osebe. Če še enkrat pogledamo prvo fotografijo, nam oči begajo, saj nehote opazimo vse detajle, tudi tiste v ozadju. V drugem primeru, ko je ozadje zamegljeno, pa se vidijo zgolj obrisi, kar deluje kot kulisa.
Kako globinsko ostrino izkoristiti sebi v prid? Najlažje to naredimo s preprosto vajo. Pojdimo v naravo in poiščimo drevored, zaporedje stebričkov. Izberemo si eno drevo in naredimo posnetek, da bo to drevo ostro, vsa ostala drevesa pred in za njim pa zamegljena. Tako bomo dobili občutek za globinsko ostrino. Nato se premaknemo nekoliko bližje in ponovimo vajo z istim drevesom. Za vaje z globinsko ostrino potrebujemo objektiv, ki je svetlobno dovolj močan. Pomeni, da se zaslonka lahko precej odpre. Vrednosti f so v tem primeru nizke vsaj f3.5 če ne f2.8. Ker na globinsko ostrino vpliva tudi goriščnica je bolje, vzeti objektiv z goriščnico nad 100mm. V tem primeru bo vse skupaj precej lažje izvedljivo in bolj izrazito. Seveda pa vedno velja, da vaje dela mojstra. Več posnetih fotografij zagotavlja boljši občutek in vliva samozavest pri fotografiranju novih motivov. Res pa je, da ni dovolj samo pritiskati na sprožilec in tako nabirati »kilometrino«. Vedno se moramo vprašati kaj smo naredili dobro in kaj slabo. Iz vsake posnete fotografije se lahko nekaj naučimo in to šteje največ.
 |
 |
| Majhna globinska ostrina | Večja globinska ostrina |
Točka ostrenja
V povezavi z globinsko ostrino pri kreativni fotografiji se pojavlja še pojem točka ostrenja. To je točka v kateri fotoaparat ostri. Zmotno je mišljenje, da je ta točka vedno na sredini fotografije. Največkrat je ta točka zamaknjena v smislu pravila tretjin oziroma zlatega reza. Torej, točka ostrenja je tista točka, v kateri smo ostrili. Po ostritvi običajno premaknemo aparat, da ustvarimo pravo kompozicijo in pritisnemo na sprožilec.
Običajno, če gre za portret je točka ostrenja bližnje oko portretiranca. Tako dosežemo, da je oster tudi nos in seveda ušesa. Točko ostrenja je tista točka, ki se v iskalu fotoaparata obarva rdeče, ko ostrimo tik pred fotografiranjem. Pri zrcalnorefleksnih fotoaparatih lahko izbiramo med različnimi kombinacijami točk ostrenja. Lahko izberemo eno, ali vse. Odvisno od tega, kaj želimo in kako imamo obrnjen fotoaparat. Ravno zaradi točke ostrenja prihaja do napak pri ostrenju. Če imamo na fotografiji dve osebi, mi pa ostrimo na sredino med njima bo fotoaparat izostril na ozadje med osebama. Rezultat bo ostro ozadje in neostri osebi. Kar pa največkrat ne želimo.
Pri fotografiji je poleg tehničnega znanja potrebno veliko, veliko vaje in fotografiranja v različnih pogojih. Na praktičnem delu tečajev pod okriljem Fotoučilnice skušamo tečajnikom podati le osnove in izhodišča s pomočjo katerih nato nadaljujejo svojo lastno pot. Vsak se potem »najde« in izraža svojo kreativnost na svoj način. Kljub vsemu pa je dobro, da poznamo nekatera pravila, ki jih potem lahko zavestno kršimo. Predlagamo, da starih fotografij ne brišete, saj je po nekaj letih izredno zanimivo pogledati tehnično plat fotografij za nazaj. Zelo jasno se vidi, kako smo v nekaj letih napredovali in rasli.
Milan Simčič, Moj mikro maj – 2009
[br]
[br]