Portretna fotografija je ena izmed najpogostejših zvrsti v fotografiji. V splošnem od portretne fotografije pričakujemo, da je obraz portretiranca oster, kolikor je le mogoče. Ozadje pa nas niti ne zanima in si praviloma želimo, da je čim bolj neostro in neopazno. V tem primeru oseba, ki jo fotografiramo izstopa iz fotografije. Kako pa to dosežemo? Kakšne nastavitve uporabimo?
Oseba, ki jo želimo fotografirati naj bo sproščena in dobre volje. Naloga fotografa je, da portretiranca sprosti in vsaj toliko zamoti, da ima v mislih nekaj lepega. Osebo postavimo nekoliko postrani, da dobimo na fotografiji globino od enega do drugega ramena. Redko kdaj postavimo osebo popolnoma centralno.
Če je le možno, naj bo razdalja med osebo in ozadjem čim večja, saj na ta način dosežemo večji efekt zamegljenega ozadja. Vsekakor pa naj bo razdalja med fotoaparatom in osebo precej manjša od razdalje med osebo in ozadjem.
Pri portretni fotografiji si želimo čim manjšo globinsko ostrino. To dosežemo tako, da uporabimo objektiv z daljšo goriščnico (več mm). Tipično so to objektivi z goriščnicami nad 50 mm. Zaslonka naj bo bolj odprta. To pomeni nižja f številka. Vrednosti do nekje f/5.6. Odvisno je od tega, kaj zmore naš objektiv. Glede na svetlobne pogoje, prilagodimo nastavitev ISO, ki pomeni občutljivost senzorja na svetlobo. Višja vrednost pomeni, da bomo lahko fotografirali pri šibkejši svetlobi, vendar s tem v našo fotografijo vnašamo tudi šum.
Za bolj kreativne portrete bomo uporabili tudi dodatno svetlobo, ki jo lahko zagotovimo z bliskavico ali še bolje z odbojnikom, če imamo kakšen obstoječ vir svetlobe. V primeru, da bomo uporabili bliskavico le to usmerimo stran od portretiranca. Indirektna svetloba je precej »mehkejša« od direktne svetlobe. Še bolje pa je, če si lahko pomagamo z odbojnikom in uporabimo sončno svetlobo, ki je nekoliko toplejša od bliskavic.