V fotografiji se vse vrti okoli svetlobe. Enkrat jo je preveč, drugič premalo. Enkrat je preveč trda, drugič ni pravilne barve…. Zdi se, kot da nikoli ni tako, kot bi moralo biti. Še najlažje je delo v fotografskem studiu, kjer so pogoji kontrolirani in se ne spreminjajo. Ustvarimo lahko pogoje, kot si jih želimo oziroma so najprimernejši za kader, ki ga želimo fotografirati. Žal pa vedno ne moremo fotografirati v studiu zato si poglejmo nekaj težav, ki se pojavljajo s svetlobo.
Nastavitev beline
Nastavitev beline je izrednega pomena, čeprav večina fotografov to kar zanemari oziroma nastavi na aparatu kar opcijo »samodejno«. V večini primerov, to res deluje zelo dobro, še posebej takrat, ko imamo opraviti s svetlobo ene temperature. V pogojih, kjer se svetloba meša, pa se avtomatika v fotoaparatu kaj hitro zmede in potem smo v težavah. Na fotografiji dobimo pridih določene barve. To opazimo tako, da bela barva na fotografiji ni bela, ampak rahlo rumenkasta, modra… odvisno od virov svetlobe in nastavitve.
Tudi človeško oko potrebuje korekcijo barv, vendar je človeško oko tako hitro, da tega sploh ne opazimo. Pri elektroniki fotoaparata, pa žal ni tako, zato moramo korekcijo opraviti sami. V objektiv vpade svetloba, ki se je odbila od objekta, ki ga fotografiramo. Ravno zato avtomatika v aparatu »ne ve« kakšno temperaturo je imela svetloba, ki je osvetlila naš objekt.
Poglejmo si kaj pomenijo številke in K-ji.
Če pogledamo skozi okno vidimo, da je zunanja svetloba nekoliko modrikasta. V prostorih, kjer je neonska svetloba je le ta nekoliko bolj rumena. V profesionalnih studiih, kje imamo žarnice na nitko, pa se temperatura barve giblje okoli 3200 K.
[br]
[br]
V določenih primerih, ko nismo prepričani o temperaturi barve, se poslužujemo tudi možnosti »belega papirja«. Vzamemo bel list papirja in ga fotografiramo. Uporabimo ročno ostritev, ker v teh primerih avtomatika odpove. Med nastavitvami poiščemo možnost pri kateri dopovemo fotoaparatu, da naj to fotografija upošteva kot belo. Seveda moramo potem paziti, da ne uporabimo bliskavice, saj se temperatura svetlobe spremeni. Bliskavice imajo tipično temperaturo okoli 5500 K.
[br]
[br]
Tudi sami se lahko prepričamo, kako se barva spreminja, če sami spreminjamo temperaturo in namenoma nastavimo napačne nastavitve.
Merjenje svetlobe
Pri fotografiranju je pomembno tudi merjenje svetlobe. Pri fotografijah, kjer ni velikih kontrastov, ni sončnih in senčnih delov je merjenje zelo preprosto. V primerih, ko imamo na fotografiji en del temen in drugi del izredno svetel, pa nastopijo težave. Zaradi dinamičnega razpona in zmogljivosti fotoaparatov bodo deli fotografije preosvetljeni ali podosvetljeni.
V pomoč pri merjenju svetlobe nam bo vgrajeni svetlomer, ki lahko meri svetlobo na več načinov. Praviloma imamo v fotoaparatu štiri načine. Ocenjevalno merjenje svetlobe, delno merjenje, točkovno in centralno povprečno merjenje svetlobe. Ocenjevalni način je standarden in primeren za večino posnetkov na katerih ni svetlih in temnih delov. Delno merjenje je najbolj primerno, ko imamo ozadje svetlejše od predmeta, ki ga želimo fotografirati. Ta način uporabljamo, ko želimo določiti območje na fotografiji, ki bo pravilno osvetljeno. Točkovno merjenje uporabimo, ko imamo na fotografiji zelo majhno področje, ki ga želimo pravilno osvetliti. Za preostalo področje pa nam je vseeno ali bo premalo ali preveč osvetljeno. Na koncu je še centralno povprečno merjene, ki je najbolj uporabno, ko fotografirani predmet pokriva večji del motiva.
Od posameznika je precej odvisno kaj bo v posameznih primerih uporabil, saj se vsak sam odloči kaj od fotografije želi. Sam največkrat uporabljam točkovno merjenje svetlobe, saj izberem točko v motivu za katero želim, da je pravilno osvetljena. Praviloma to ni najsvetlejša ali najtemnejša točka motiva! Pri raznih povprečjih pa nikoli nisem 100% prepričan kako se bo avtomatika »odločila«. Za vajo lahko preizkušate kako se avtomatika v vašem aparatu obnaša in s časom boste tudi sami znali oceniti katere nastavitve vam bodo dale želeni rezultat.
Večina fotoaparatov omogoča tudi korekcijo osvetlitvene vrednosti oziroma EV (Exposure Value). Na kameri imamo možnosti nastavitve korekcije po korakih 1/3 osvetlitvene vrednosti. 1EV je enak eni stopnji zaslonke. Tako lahko naredimo ustrezno korekcijo osvetlitve motiva o nekako od -3EV do +3EV.
Velikokrat se nam zgodi, da nismo ravno prepričani, kako bi nastavili vrednosti. Zaradi izrednega dogodka, ki ga fotografiramo pa vemo, da ne bomo imeli možnosti posneti še ene fotografije z drugimi nastavitvami, saj se dogodek oziroma motiv ne bo ponovil. V teh primerih si lahko pomagamo s funkcijo Avtomatska zaporedna osvetlitev ali AEB. V tem primeru prednastavimo korak in fotoaparat bo posnel tri fotografije. Ena bo brez korekcije preostali dve pa za v naprej določen korak bolj svetla in temnejša. V tem primeru dobimo tri fotografije in ena izmed njih bo zagotovo pravilno osvetljena. Tudi če smo se zmotili v presoji bomo imeli možnost naknadne korekcije. Podosvetljeno fotografijo bomo nekoliko osvetlili in rezultat bo zadovoljiv.
[br]
[br]