Občutljivost ISO je eden izmed treh osnovnih parametrov v fotografiji.
S parametrom ISO nastavljamo občutljivost svetlobnega senzorja. Nižja ISO vrednost 100 pomeni, da je senzor manj občutljiv na svetlobo, kot pri višji vrednosti, na primer 1600. To izhaja iz analogne fotografije, ko smo v fotoaparate vstavljali film. 100 ISO pomeni, da ima film drobna zrnca, kar pomeni, da bodo fotografije čiste brez opaznih zrnc. Bolj ko večamo občutljivost oziroma ISO, večja zrna ima film. Ta zrna so potem vidna tudi na fotografijah.
Zakaj torej ne fotografiramo vedno na najnižji vrednosti ISO 100? Velikokrat se zgodi, da svetlobni pogoji niso ravno primerni za uporabo nizkih vrednosti ISO. Torej, vedno ne sije sonce, pogosto fotografiramo v zaprtih prostorih in podobno. Če bi uporabili nizko vrednost ISO, bi se nam časi ekspozicije precej podaljšali in bi morali uporabiti stojalo.
Torej višji ISO nam omogoča, da fotografiramo s krajšimi časi ekspozicije in/ali bolj zaprto zaslonko. Višji ISO bomo uporabili ob slabših svetlobnih pogojih ali pri fotografiranju gibanja (šport).
Tisti, ki uporabljate avtomatiko (zelen kvadratek na regulatorju načinov) za nastavitev parametra ISO poskrbi avtomatika v fotoaparatu, kar pa ni vedno najbolje. Avtomatika v fotoaparatu deluje na osnovi meritev svetlomera, ki pa ne more vedeti kakšen motiv fotografiramo. V ta namen imamo na fotoaparatu program P oziroma scenski program Šport.
Načeloma velja pravilo, da je ISO zadnji izmed treh parametrov, ki ga spreminjamo. Eden izmed dveh parametrov (zaslonka, čas zaklopa) je določen z motivom, ki ga želimo fotografirati (globinska ostrina, gibanje), drugi parameter nastavimo glede na svetlobne pogoje. ISO pa prilagodimo, kadar se nam ne izide. Pomeni, da objektiv ne zmore dovolj odprti zaslonke ali pa recimo nimamo stojala in ne moremo fotografirati z roke pri 1/5 sekunde.
So pa tudi posebne situacije, ki so bolj izjema kot pravilo. Recimo pri nočnih panoramskih posnetkih ob uporabi stojala uporabimo čim nižjo ISO vrednost, da je fotografija čim manj zrnata. Nizko ISO vrednot v tem primeru kompenziramo s stojalom oziroma daljšim časom.
Velikokrat pa niti ne gre drugače. Slabi svetlobni pogoji naredijo svoje in ISO je potrebno dvignit tudi na 6400 in več. V teh primerih se zavedamo, da je to edina možnost, da do fotografije sploh pridemo. V vseh teh primerih smo upoštevali, da fotografiramo brez uporabe bliskavice. Resnici na ljubo je to kar pogosto. Saj ponekod uporaba bliskavice ni zaželena ali pa je sploh prepovedana. V mislih imam razne galerije, gledališča, cerkve, muzeje, koncerte in podobno. V večini primerov, pa fotografi bliskavice niti ne želimo uporabiti, saj s tem izgubimo prelepo ambientalno svetlobo.
V tem primeru bi uporaba bliskavice pokvarila ambient. Barvni krogi bi izginili. Višji ISO in mirna roka sta v tem primeru ključ do uspeha.
Na gledališki predstavi je uporaba bliskavice prepovedana. Višji ISO in mirna roka je edina možnost.
Pri športnih dogodkih, še posebej v zaprtih prostorih je potrebno dvigniti ISO, da lahko uporabimo kratke čase, saj se športniki premikajo in fotografije ne bi bile dovolj ostre.
Zapomnimo si, da višanje ISO vrednosti povzroča zrnatost fotografij in nekoliko sprane barve.