Večina fotografov se na svoji fotografski poti vsaj enkrat sreča s HDR fotografijo. Gre za tehniko, pri kateri si želimo narediti fotografijo določenega motiva, s čim večjim dinamičnim razponom.
To pomeni, da bodo vidni detajli na fotografiji tako na svetlih, kot tudi na temnih delih. Običajno fotoaparati ne premorejo tako velikega dinamičnega razpona, zato se poslužujemo trika in naredimo več fotografij z različnimi nastavitvami in te fotografije nato »sestavimo skupaj v končni izdelek.
HDR (High Dynamic Range) pomeni, da je fotografija narejena z velikim dinamičnim razponom. Naši fotoaparati imajo omejen dinamični razpon.
Kaj pa je dinamični razpon? Dinamični razpon nam pove, koliko detajlov bomo lahko zajeli na določenem posnetku. Najbolj si to lahko predstavljate tako, da fotografirate neko osebo, ki ima na sebi recimo srajco. Kljub temu, da je fotografija pravilno osvetljena in izostrena na srajco, bodo nekateri fotoaparati zmožni zajeti vse detajle, recimo način tkanja te srajce. Pri fotoaparatih z nekoliko nižjim dinamičnim razponom, pa teh detajlov ne bo vidnih. Videli bomo le srajco določene barve. Zdaj si pa zamislimo, da želimo take detajle dobiti na črni jopici in beli srajci hkrati, na isti fotografiji. No, tu nastane problem, tudi za boljše fotoaparate. Zato se poslužujemo posebne tehnike, ki jo imenujemo HDR.
Kako se lotimo HDR fotografije?
Podobno, kot vsaka druga fotografija, tudi ta nastane v glavi. Za HDR so praviloma najboljši široki kadri, panoramski posnetki, na kateri je tudi nebo. Več kot je oblakov, bolje je. Seveda pa to ne pomeni, da ne moremo HDRja narediti tudi iz kakšnega ožjega kadra.
Za dobro HDR fotografijo bomo naredili vsaj tri posnetke. Seveda je možno naredili HDR tudi iz enega samega posnetka, vendar precej boljše rezultat bomo dobili, če uporabimo več posnetkov. Tri posnetke lahko naredimo ročno ali pa uporabimo funkcijo bracketing na fotoaparatu. Funkcija nam omogoča, da naredimo tri posnetke, ki se razlikujejo po osvetlitvi. V primeru, da imamo zelo kontrastno fotografijo na kateri imamo cel spekter osvetljenosti, od zelo temnih, do zelo svetlih in tudi povsod vmes, bo rezultat boljši, če uporabimo recimo 5 ali 7 fotografij.
Ideja je, da bomo te fotografije nato združili, zato je najbolje, da uporabimo stojalo, saj le tako lahko zagotovimo, da bodo vse fotografije narejene iz iste točke. Poleg stojala uporabimo tudi daljinski sprožilec ali pa vsaj samosprožilec.
[br]
[br]
Nastavitve parametrov
Največkrat želimo, da je na fotografiji vse ostro, zato si želimo čim večjo globinsko ostrino, kar pomeni zaprta zaslonka (f11 ali več). Določimo točko nekje v prvi tretjini kadra, izostrimo in nato na objektivu pretaknemo na ročno ostrenje. S tem smo zagotovili, da bo goriščna razdalja in s tem tudi globinska ostrina ostala nespremenjena za vse fotografije.
ISO vrednost nastavimo na najnižjo možno vrednost. Višja ISO vrednost vnaša v fotografijo šum, kar si ne želimo. Glede na to, da bomo fotografije sestavili, se bo sešteval tudi šum. Manj ga je, bolje bo.
Edini parameter, ki se bo spreminjal od fotografije do fotografije je čas. Le tega nastavimo tako, da bo na prvi fotografiji najbolj svetel del motiva pravilno osvetljen. Na zadnji fotografiji pa najbolj temen del. Ostale, vmesne fotografije naredimo po občutku, če bo zgolj ena (delamo HDR iz treh fotografij), potem izberemo tak čas, da bo večji del kadra pravilno osvetljen. Seveda uporabimo ročne nastavitve oziroma program M.
[br]
[br]
Obdelava
Fotografije obdelamo v enem izmed programov za obdelavo fotografij. Lahko je to Adobe Lightroom ali Adobe Photoshop. Lahko pa uporabimo tudi katerega izmed programov, ki so namenjeni zgolj obdelavi HDR fotografij, kot je recimo Photomatix.
[br]
[br]