V Fotoučilnici uporabljamo različne modele Olympus fotoaparatov. V zadnjem času smo imeli možnost hkrati preiskusiti vse tri »paradne konje«. E-3, E-30 in E-620. Model E-3 je že nekoliko starejši, zato se osredotočimo na dva novinca. E-30 je fotoaparat, ki cilja zelo visoko in ga lahko brez težav postavimo ob bok modelu E-3.

Po naših izkušnjah skorajda ni razlik v kvaliteti fotografije med E-3 in E-30. Glavno razliko vidimo v velikosti okularja, ki je pri E-30 nekoliko manjši, saj zavzame le 98% za razkliko od E-3, ki zmore vseh 100%. Naslednja večja razlika je v kvaliteti ohišja, ki je pri E-30 iz plastike, pri E-3 pa je iz magnezija.

Je pa pri novem modelu E-30 kar nekaj novosti. Razveselili se jih bodo neprofesionalni fotografi, ki si do sedaj nekako niso mogli ali želeli kupiti modela E-3. E-30 predstavlja most med amaterskimi modeli in profesionalnimi, čeprav po kvaliteti za slednjimi prav nič ne zaostaja. Pri modelu E-3 zagotovo ne potrebujemo avtomatskih nastavitev in cele vrste scenskih programov, ki so takorekoč nujni pri amaterskih modelih. E-30 pa združuje oboje. Najdemo tako scenske programe kot tudi »face detection«. Pri Olmypusu so dodali tudi nekatere ART filtre, ki bodo prišli prav amaterskim fotografom. Naprednejši amaterji in profesionalni fotografi, pa se raje poslužujemo programskih orodij za ustvarjanje posebnih učinkov in efektov. Pri modelu E-30 prvič srečamo tudi libelo s pomočjo katere lahko popravljamo nivo že pred samim posnetkom. Res priročno, saj je včasih to precej lažje, kot popravljati položaj aparata na stativu.

 

Velikokrat se sprašujem ali bo moja ocena res tista prava, neodvisna. Ko enkrat držiš v roki najboljši model iz posameznega segmenta, potem pri nižjih modelih pogrešaš to in ono. Si rečeš, a ne bi bilo fino, če bi bilo še to in to? Pri E-30 pa teh problemov nismo imeli. Kar nekaj fotografov pod okriljem Fotoučilnice je preizkušalo E-30 in vsi smo si enotni, da pri Olympusu niso skoparili s funkcijami in kvaliteto. Razveselili smo se, ker sta dva vrteča se gumba, eden za nastavljanje zaslonke in drugi za čas zaklopa. To ni praksa pri fotoaparatih tega razreda. Tudi zgornji prikazovalnik pri sprožilcu ni izginil zaradi nižanja končne cene aparata. Presenečeni smo bili, da je možno nastavljati AF za vsako točko posebej za več različnih ali enakih objektivov. Ločijo se po serijski številki.

Aparat izredno dobro leži v rokah, kljub svoji majhnosti. Za resno delo bo potrebno dokupiti grip, ki žal ni v paketu. Morda ne bi bilo slabo, da bi pri Olmypusu razmislili, da bi poleg dveh obstoječih paketov, ki se razlikujeta v zoom objektivu dodali še možnost gripa. Uporabnost fotoaparata se s tem precej poveča. Zadnja stran fotoaparata ima kar precej gumbov. Ko se navadiš, je vse na svojem mestu. Mogoče bi si edino želeli, da bi tiste štiri gumbe desno od ekrana, ki so razporejeni v krog združili v en štirismerni gumb, podobno kot smo vajeni pri nekaterih drugih proizvajalcih. Za konec pa še nekaj besed o kvaliteti posnetih fotografij. Fotografije, ki jih posnamemo v normalnih svetlobnih pogojih so brez pripomb. Povsem so primerljive ali celo presegajo večjega brata E-3. To gre na račun novejšega tipala in zmogljivejšega procesorja. Tudi kvaliteta fotografij posnetih v slabih svetlobnih pogojih je razmeroma dobra, še posebej, če vzamemo v obzir, da gre za naprednješi amaterski model aparata. Zavedati se moramo, da ima standard štiri tretjine zaradi svoje majhnosti nekatere omejitve. Težko namreč primerjamo kvaliteto posnete fotografije standarda štiri tretjine in full frame.