Fotoučilnica » Nasveti

Zimska fotografija

milan — Fri, 03 Feb 2012 11:05:45 +0000

Zima je poseben letni čas v katerem ne prevladujejo žive in pisane barve, ko to velja za pomlad ali jesen. Drevesa so gola z izjemo iglavcev katerim se tanka snežna odeja prav lepo poda. Tudi pozimi se fotografi podamo v naravo in nastanejo lahko prav lepe fotografije.

Fotografiranje v zimskih pogojih je nekoliko zahtevnejše, saj je praviloma vedno mraz. Paziti moramo na svojo opremo, da nam ne pade v sneg. Tudi baterije se v hladnem vremenu hitreje izpraznijo, kot v toplih dneh. Tudi sami se moramo obleči toplo še posebej, če nameravamo v kakšni »zasedi« čakati na pravi trenutek, ko se pojavi kakšna žival. Torej topli čevlji, ki ne premočijo, rokavice so nuja. Nekateri uporabljajo tudi več rokavic. Eno so za delo (nekoliko tanjše in ne tako tople) in druge za med hojo in čakanjem na motiv. Na to moramo misliti, če se odpravimo na daljše potepanje in ne bomo imeli možnosti polnjenja baterije. V visokogorju bomo v sončnem vremenu potrebovali polarizacijski filter. To je le nekaj misli, ki naj vas vzpodbudijo k razmišljanju.

Dobro je, da si doma naredimo kratek načrt kaj želimo in kaj bomo fotografirali, če je to seveda možno. V primeru, da bomo fotografirali naravo si lahko že predhodno zamislimo kompozicijo in kaj želimo imeti na fotografiji. Seveda pa največkrat nastanejo najlepše fotografije, ko smo na sprehodu in opazujemo naravo. Ne smemo hiteti, saj nam tako veliko podrobnosti uide. Vzemimo si čas. Opazovanje okolice in čut za podrobnosti ločijo fotografe med seboj, zato je fotografija tako posebna in na nek način tudi umetnost. Tudi, ko zagledamo neko kompozicijo, ki bi jo želeli fotografirali si vzemimo čas in naredimo več posnetkov iz različnih zornih kotov. Poglejmo s katere strani pada svetloba, kje so sence in podobno. Z igro senc in svetlobe lahko naredimo odličen posnetek. Ista kompozicija lahko z enega zornega kota izpade izvrstno, z drugega zornega kota pa izpade povsem povprečna. Torej ne bodimo zadovoljni že s prvim posnetkom tudi, če se kasneje izkaže, da je bil dejansko najboljši. Vedno ne bo tako!

Svetloba je za fotografijo izrednega pomena. Najboljši posnetki ne nastanejo ob močnem soncu, ko je svetlobe dovolj, saj so takrat kontrasti največji. Poleg tega je sončna svetloba tudi »trda« in povzroča ostre sence, ki na fotografijah ne izpadejo najbolje. Tudi kot pod katerim sonce pada na objekt je pomemben, še posebej, če gre za portret. Paziti moramo, da ne bodo nosovi zaradi senc predolgi ali preveč poudarjeni podočnjaki zaradi previsokega sonca. Najbolj bo, da se fotografiranja lotimo ob jutrih oziroma v dopoldanskem času ali pa proti večeru. Nekoliko šibkejšo svetlobo lahko kompenziramo s stojalom in daljšimi časi osvetlitve. V primeru, da se soncu ne moremo ali ne želimo izogniti, pa uporabimo na snegu polarizacijski filter, ki izniči žarke svetlobe, ki se odbijajo od snežne površine. Poleg tega, bo tudi nebo lepše in bolj poudarjene modre barve. Najlažje je fotografiranje v difuzni svetlobi, ko svetloba prihaja od vsepovsod. Takrat so fotografije brez večjih senc in enakomerno osvetljene. Seveda pa si tega niti vedno ne želimo. Lahko pa poizkusite in presenečeni boste nad rezultatom. Siva turobni dnevi so kot nalašč za to.

V naravi najdemo pozimi tudi različne živali, ki v zimskem času zaradi beline snega izstopajo še precej bolj, kot v drugih letnih časih. Trudimo se, da jih ne motimo preveč. Lahko vzamemo s seboj nekaj hrane, jo postavimo na določeno mesto in se umaknemo. Na tak način lahko ujamemo različne ptice, veverice pa tudi kakšna večja srnica se najde. V tem primeru bo potreben teleobjektiv, saj so živali plašne in se hrani ne bodo približale, če bomo v neposredni bližini. Najbolje je, da se potuhnemo v grmovje in čakamo.

Poleg motivov narave, pa lahko pozimi fotografiramo tudi razna tihožitja ali pa otroke pri igri v snegu. Odločimo se lahko tudi za športne posnetke smučanja, sankanja ali česa podobnega. V tem primeru moramo paziti, da uporabimo dovolj kratek čas ekspozicije, da fotografija ne bo preveč »zmazana«. Seveda pa ni nič narobe, če želimo poudariti gibanje in nastavimo nekoliko daljši čas. V tem primeru naj bo objekt, ki se giba nekoliko zamazan, ozadje pa mora biti kar se da ostro. Morda uporabimo stojalo?! Tisti z nekoliko več izkušnjami pa bodo naredili fotografija ravno obratno. Gibajoči predmet je oster, statično ozadje pa je v gibanju. Temu v žargonu pravimo tudi panning.

Še veliko več o osnovi fotografije in tehnikah lahko izveste na tečajih, ki jih organizira Fotoučilnica.

Fotografiranje ponoči

milan — Tue, 06 Dec 2011 19:02:11 +0000

Kar nekaj tečajnikov me je spodbudilo, da napišem tele vrstice. Upam, da bodo komu koristile in bodo fotografije okrašenih krajev zaradi tega še nekoliko bolj uspele.

Samo na kratko obnovimo… V fotografiji imamo nekako tri glavne parametre. Čas osvetlitve, zaslonko in ISO. Le s pravo kombinacijo vseh treh bo fotografija taka kot smo si želeli. Pomeni, da bo uspela.

Čas osvetlitve določa koliko časa bo senzor osvetljen. Z zaslonko uravnavamo globinsko ostrino. Parameter ISO pa določa občutljivost senzorja. Če se vrnemo na nočno fotografiranje. V slabih svetlobnih pogojih, nam bo avtomatika na fotoaparatu popolnoma odprla zaslonko, kolikor le zmore objektiv, ISO vrednost bo visoka, čas pa razmeroma dolg. Kaj kmalu ugotovimo, da brez pomoči stojala ne bo šlo. Torej, potrebujemo stojalo, ki nam omogoča fotografiranje z daljšimi časi. Dvignjena vrednost ISO, nam v fotografijo doda šum, česar si seveda ne želimo. Če spustimo vrednost ISO, kar pomeni, da smo zmanjšali občutljivost senzorja, moramo zato podaljšati čas osvetlitve senzorja, da dosežemo enako osvetljenost senzorja. To bomo seveda storili brez težav, saj imamo stojalo. Podobno velja tudi za zaslonko. Želimo si čim večjo globinsko ostrino, zato moramo zaslonko nekoliko pripreti (zaprti). Ker so objektivi praviloma najostrejši nekje na sredini izberemo vrednost zaslonke nekje med 9 in 13. Tako smo nastavili že dva parametra od treh. ISO vrednost je 100 oziroma 200, pri fotoaparatih, ki nimajo vrednosti 100. Zaslonka je recimo na vrednosti 11. Uporabimo program M. Fotoaparat postavimo na stojalo, čas nastavimo na kakšnih 30 sekund. Za boljše rezultate lahko uporabimo tudi samosprožilec. Počakamo in preverimo kakšna je fotografija. Če se nam zdi presvetla, potem čas za par sekund skrajšamo, če je pretemna, pa čas podaljšamo (korak naj bo 5 sekund). V primeru, da je potreben čas daljši od 30 sekund uporabimo nastavitev Bulb, saj nekateri fotoaparati omogočajo nastavitev časa zaklopa na največ 30 sekund. Pri nastavitvi Bulb pa te omejitve ni. Priporočljivo je uporabiti tudi daljinski sprožilec, da se kamera ob pritisku na sprožilec ne zatrese.

Morda ste se spraševali, kaj pa bliskavica? Zakaj ne uporabimo bliskavice? Razlogov je več. Naštejmo vsaj dva. Kot prvo si ne želimo pokvariti ambienta z bliskavico. Kot drugo, je domet bliskavice omejen. Pri vgrajenih bliskavicah na le nekaj metrov. Mi pa lahko brez bliskavice naredimo posnetek z veliko globinsko ostrino, tudi več deset metrov.

Bliskavico uporabimo le v posebnih primerih za doosvetlitev, če želimo fotografirati osebo v ospredju. Osebo postavimo par metrov od fotoaparata, da jo bliskavica še doseže. Osebe običajno niso pri miru 30 sekund in več zato jih s pomočjo bliskavice zamrznemo. Zaradi podaljšanega časa 1/5 sekunde pa ujamemo še celoten ambient v ozadju. Teh težav pri arhitekturi ni. Jakost bliskavice precej zmanjšamo, saj bo avtomatika oziroma svetlomer v fotoaparatu izračunal, da fotografiramo v temi in bo sprožil bliskavico s polno močjo. Še vedno pa fotografiramo z daljšimi časi. Tam okoli 1/5 sekunde.

To je na kratko vsa umetnost. Zdaj pa na delo! Rezultat ne bo izostal.

Fotografiranje poleti

milan — Fri, 08 Jul 2011 09:36:49 +0000

Poletje je letni čas, ko se odpravimo na dopust in si želimo zabeležiti vse lepe trenutke, ki se nam zgodijo. Majhni kompaktni fotoaparati, v zadnjem času pa tudi prenosni telefoni so več kot priročni za »ujeti trenutek«. Avtomatika v njih je že precej izpopolnjena, da večjih težav skorajda ne bomo imeli.

Če smo na dopustu in uživamo v lepotah in znamenitostih si ne želimo razmišljanja o nastavitvah digitalnega fotoaparata. Vse kar si želimo je, dobra fotografija s čim manj truda. Nekoliko kvalitetnejši kompaktni aparati so kot nalašč za to. So majhni in spravimo jih lahko v vsak žep. No, da ne bomo preveč reklamirali, se posvetimo raje tehniki fotografiranja.

V fotografiji se vse vrti okoli svetlobe. Poleti jo je največkrat dovolj, če ne celo preveč. Na objektih, ki jih želimo fotografirati se pojavijo ostre sence med osvetljenimi in senčnimi deli. Te sence so največkrat moteče in si jih ne želimo. Kako jih odpravimo? Lahko za doosvetlitev uporabimo bliskavico ali kakšen odbojnik, izberemo drug zorni kot… Če lahko portretiranca prestavimo, je najbolje, da izberemo senco. Nekateri naprednejši modeli (Nikon) imajo vgrajeno že t.i. tehnologijo D-lighting. Tehnologija omogoča ohranjanje detajlov tako v svetlih, kot tudi v temnih predelih fotografije. Praviloma brez tega pripomočka dobimo posamezne dele na fotografije preosvetljene (prežgane) in/ali temne dele podosvetljene. S to tehnologijo pa to nepravilnost nekoliko omilimo. Jasno je namreč, da čudežev ni. Kljub vsemu pa je najbolje, da se izogibamo močnemu soncu v opoldanskih urah. Takrat pride do izredno velikih kontrastov.

Najlepše fotografije bodo nastale zgodaj zjutraj, ko se sonce šele dviga izza obzorja in svetloba ni tako močna. Ohranjajo se barve, kar da fotografiji poseben čar. Podobno je tudi tik pred sončnim zahodom, ko še zadnji žarki osvetlijo objekte pred zatonom.

Nastavitve: V primeru, da je svetlobe dovolj, to pomeni, da ne fotografiramo hitrih dogajanj (šport) ali pa si ne želimo velike globinske ostrine (zaslonke na vrednostih 16 in več) lahko nastavimo ISO na vrednost 100. V tem primeru se izognemo digitalnemu šumu, pa še barve bodo bolj izrazite. Za večino motivov bo dovolj, da na fotoaparatu uporabimo program s prioriteto zaslonke (Av). V tem primeru imamo vpliv nad globinsko ostrino, ki je o fotografiranju narave, portretov, raznih znamenitostih najpomembnejša. Svetlobo lahko merimo centralno povprečno, ali pa točkovno. V slednjem primeru moramo paziti, da bomo izmerili svetlobo v tisti točki, za katero želimo, da je na fotografiji pravilno osvetljena. Z nekaj vaje težav ne bo več.

Vsekakor pa za konec priporočam, da se z novim pravkar kupljenim fotoaparatom ne podamo na potovanje brez, da bi dobro prebrali navodila za uporabo. Fotoaparat moramo dobro poznati, da bomo lahko hitro fotografirali tudi tiste trenutke, ki se ne bodo več ponovili. Precej žal vam bo, ko boste iskali pravo nastavitev, dogodek pa bo minil. Videli ga ne boste niti skozi objektiv niti kasneje na fotografiji. V tem primeru je bolje, da fotoaparat spravite v žep in vsaj uživate….

Globinska ostrina – drugič

milan — Mon, 03 Jan 2011 19:55:18 +0000

Globinska ostrina je eden izmed osnovnih pojmov v fotografiji. Globinska ostrina nam pove, kateri deli fotografije bodo ostri in kateri bodo zabrisani. Tesno je povezana z goriščno razdaljo in razdaljo med objektivom in objektom, ki ga fotografiramo.

Na fotografskih tečajih pod okriljem Fotoučilnice razložimo osnovne pojme, kot je DOF oziroma globinska ostrina. Globinsko ostrino uravnavamo s pomočjo zaslonke, s spreminjanjem goriščne razdalje in razdalje med objektivom in predmetom, ki ga fotografiramo. Ti fizikalni pojmi so med seboj tesno povezani. Pa si poglejmo.

Za začetek si poglejmo kako odprtost zaslonke vpliva na globinsko ostrino.

Slika prikazuje tri objekte, ki so nekoliko oddaljeni drug od drugega. Sledi jim zaslonka, ki je v tem primeru precej zaprta, kar pomeni vrednosti f16 ali več. Za zaslonko vidimo konveksno lečo in na skrajni desni strani še tipalo. Zamislimo si, da ostrimo na srednji (zeleni) predmet. Odbita svetloba od srednjega predmeta potuje skozi zaslonko na lečo. Ker je zaslonka precej zaprta svetloba pade le na manjši del leče v bližini osi leče (črna črta). Ker smo ostrili na srednji (zeleni) predmet (lečo smo z ostrenjem premaknili), se vsi žarki stikajo v eni točki (goriščnica) na tipalu. Zaradi enostavnosti slike sta narisana le dva (zelena) žarka. V resnici je teh žarkov neskončno mnogo. Tisti, ki gre skozi središče leče potuje naravnost do tipala po črni črti. Vsi ostali, ki pridejo do leče nekoliko višje ali nižje pa se lomijo tako, da se sekajo v eni točki na tipalu.

Kaj se dogaja s preostalima dvema predmetoma? Žarki bližnjega (rumenega) predmeta se navidezno sekajo v točki za tipalom. Od tod tudi izraz za back fokus, ki je napaka objektiva ali pa zamaknjenega tipala. Vendar pustimo za enkrat to ob strani. Razdalja od sredinske točke tipala do rumene črte pa ponazarja radij krožnice znotraj katere so neostre točke prvega predmeta. Krožnico si predstavljajmo, ko se dvodimenzionalna slika objekta izriše na tipalu. Podobno lahko vidimo, kaj se dogaja z žarki svetlobe, ki se odbijejo od najbolj oddaljenega predmeta. Ti žarki imajo nekoliko večji radij krožnice v primerjavi z bližnjim rumenim predmetom. Da slika ni obrnjena, poskrbi sistem leč.

V drugem primeru, ko imamo zaslonko precej bolj odprto, vrednosti f4 ali manj, pride globinska ostrina še precej bolj do izraza.

Razdalja med predmeti je ostala nespremenjena. Podobno velja tudi za razdaljo med lečo in objekti in lečo in tipalom. Vidimo, da je radij krožnice v tem primeru precej večji. Še posebej to velja za rdeč, najbolj oddaljeni predmet.

Namenoma smo ponazorili globinsko ostrino s tremi predmeti in zaslonko, saj običajno ob pri razlagi globinske ostrine prikazujemo le en predmet pri različnih odprtostih zaslonke. Iz tega primera se zelo nazorno vidi, da so radiji krogov različni in za predmet pred točko ostrenje niso enaki kot za enako oddaljen predmet za točko ostrenja.

Fotonatečaj – Fotografiranje med štirimi stenami

milan — Wed, 24 Nov 2010 21:15:12 +0000

Fotoučilnica in DNE pod okriljem Gambita razpisujeta fotonatečaj "Fotgrafiranje med štirimi stenami". Izmed prispelih fotografij, ki jih bodo uredniki objavili na spletni strani DNE Tehno, bomo 12. decembra izbrali najboljšo. Njen avtor bo prejel kupon za brezplačni Osnovni tečaj fotografije pod okriljem Fotoučilnice.

Do tri fotografije pošljite na naslov urednistvo@gambit.si Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.

Končuje se jesen, ko smo fotografirali zunaj in iskali sončne žarke in prelepe jesenske barve. Kljub temu, da tudi zimski čas ponuja prekrasne motive, se tokrat osredotočimo na fotografiranje v zaprtih prostorih.

Tipično za zaprte prostore velja, da imamo lahko popoln nadzor nad svetlobo. Praviloma jo je vedno premalo, zato si moramo pomagati z dodatnimi svetlobnimi viri in odbojniki. Pa začnimo lepo počasi.

Največkrat gre za priložnostne posnetke ob rojstnih dnevih, zabavah ali čem podobnem, kjer imamo pri roki kompaktni fotoaparat. V tem primeru vklopimo bliskavico in upamo na najbolje. Vse prevečkrat pa smo razočarani zaradi zrnate, neostre fotografije na kateri imajo naši najdražji rdeče oči. Pa si poglejmo.

Kompaktni digitalni fotoaparati niso ravno najprimernejši izbor, za fotografiranje v slabših svetlobnih pogojih. To še posebej velja za tiste najmanjše, ki imajo majhen premer objektiva, skozi katerega na tipalo ne more prodreti veliko svetlobe, ki je že tako ali tako v slabših svetlobnih pogojih ni veliko na voljo. Poleg tega, tisti najmanjši in praviloma tudi cenejši kompaktni fotoaparati, ob popolni avtomatiki ne premorejo ročnih nastavitev, s katerimi bi si lahko vsaj malo pomagali. Vgrajena bliskavica pa ima doseg le kakšen dober meter, kar je k sreči pri fotogarfiranju med štirimi stenami večkrat celo dovolj. Torej fotografiranje s kompaktnimi fotoaparati med štirimi stenami v poltemi ni ravno najboljša odločitev. Vsekakor je priporočljiva uporaba bliskavice. Seveda, pa imajo digitalni kompaktni digitalni fotoaparati eno zelo veliko prednost. Takoj so pripravljeni za fotografiranje, avtomatika pa poskrbi za nastavitve parametrov. Seveda se moramo ob tem zavedati omejitev in z njimi tudi računati. Tudi avtomatika ni vsemogočna. Pri fotografiranju poiskušamo izkoristiti tudi druge vire svetlobe, če so seveda na voljo. Morebitne rdeče oči, pa bomo popravili v postprodukciji. V veliko pomoč nam bodo tudi razni svetlobni odbojniki in celo bel kos papirja, ki ga usmerimo v obraz tako, da naredimo »zajčka« podobno, kot bi to naredili z ogledalom. Svetlobo preusmerimo oziroma odbijemo v obraz portretiranca.

Tisti kompaktni fotoaparati, ki premorejo nekaj ročnih nastavitev, se bodo obnesli precej bolje. Še posebej, če bomo uporabili dodatno stojalo ali pa vsaj fotoaparat postavili na omaro, mizo in s tem preprečili streseno sliko pri uporabi nekoliko daljših časov. Kljub uporabi bliskavice, ki zamrzne objkete, ki so najbljižje objektivu. Zato je potrebno paziti, da med portretirancem, oziroma njegovim obrazom ni drugih objektov. Tipično je v roki kozarec, ki pobere vso svetlobo bliskavice, obraz pa je zato podosvetljen.

Vsekakor je modro, da nastavimo na ročne nastavitve, če jih seveda imamo. Zaslonko odpremo kolikor gre, (vrednost f naj bo čim manjša, odvisna je od svetlobne jakosti objektiva). V tem primeru se ne oziramo na majhno globinsko ostrino, saj smo med štirimi stenami in goriščna razdalja ne bo velika, kar pomeni, da bo globinska ostrina dovolj velika (vsaj nekaj deset centimetrov, kar je za obraz povsem dovolj). ISO vrednost nastavimo na največ 400. To je le priporočilo, ki je zelo odvisno od kvalitete kompaktnega fotoaparata. Iz izkušenj moramo sami vedeti na kakšno vrednost še lahko nastavimo ISO, da posneta fotografija ne bo preveč zrnata. Vrednost časa zaklopa pa naj fotoaparat izračuna sam. Predvidevam, da bo ta vrednost nekje okoli 1/60 sek.

Precej bolje od kompaktni fotoaparatov se v slabših svetlobnih pogojih obnesejo zrcalno refleksni oziroma DSLR fotoaparati. Ti imajo večja tipala, na katera lahko skozi večji premer objektiva, prodre več svetlobe. Seveda je tudi pri njih ob slabših svetlobnih pogojih priporočljiva uporaba bliskavice. Še posebej dobro se obnese zunanja bliskavica, ki jo namestimo posebej na fotoaparat. Te bliskavice imajo svoje lastno napajanje, vrtljivo glavo in spremenljiv bliskovni kot. Lastno napajanje jim omogoča večje vodilno število oziroma večjo moč bliska in krajše ponovno polnjenje. Nekatere izmed njih imajo tudi odbojnike svetlobe. S spremenljivim kotom bliska in vrtljivo glavo pa dosežemo, da je portretiranec bolje osvetljen in nima rdečih oči. V tem primeru si lahko »privoščimo« tudi nekoliko krajše čase, ki zamrznejo tudi hitrejše gibe. Namesto 1/60 sek lahko uporabimo tudi čase tja do 1/100 sek ali celo 1/125 sek. Odbojnik nam služi za osvetlitev prostora in doosvetlitev obraza portretiranca. Uporabimo pa lahko tudi »mehčalce« svetlobe. To so plastični mat pokrovčki, ki jih namestimo na bliskovno glavo. Služijo za odpravo izrazito ostrih senc, ki jih povzroča bliskavica.

Kako fotografirati oziroma izbrati kader? Najboljši posnetki so seveda spontani. To je seveda do neke mere v protislovju s tem kar smo zapisali, da postavimo fotoaparat na stojalo in fotografiramo statični kader. Vendar, če ni druge možnosti, bomo lahko na tak način vsaj imeli dokaj uporabno fotografijo, ki bo služila kot spomin na dogodek.

Zelo pomembno je, da pazimo, da se blisk svetlobe iz bliskavice ne odbije od steklenih površin (okna, vrata, steklene omarice, in podobno) k nam nazaj v objektiv. V tem primeru bo svetlomer v aparatu napačno ocenil količino svetlobe in bomo dobili podosvetljene fotografije. Včasih je dovolj, da se le malenkost premaknemo in se izognemo takemu odboju svetlobe. Druga pomembna stvar je, da med portretirancem in objektivom ni nobenega predmeta. Ta predmet bo preosvetljen, obraz portretiranca pa bo podosvetljen, kar si seveda ne želimo.

Z nekaj izkušnjami, pa lahko naredimo tudi fotografije s posebnimi efekti. Med samim posnetkom, ko je zaklop odprt premaknemo ali zavrtimo fotoaparat. Dosegli bomo posebne učinke, ki so lahko res nekaj posebnega.

Kako fotografirati sončni zahod?

milan — Mon, 23 Aug 2010 19:21:18 +0000

Poleti, ko so dnevi nekoliko dajši in dopustujemo nekje ob morju si lahko vzamemo nekaj časa in naredimo čisto svoj posnetek sončnega zahoda. Verjetno vas večina misli, da je to zelo težko in se tega ravno za to niti ne loti. V resnici, pa je fotografiranje sončnega zahoda razmeroma preprosto. Res pa je, da potrebujemo nekaj malega priprav in odličen posnetek ne bo izostal.

Med priprave štejem v prvi vrsti iskanje primerne lokacije. Še najbolje bo, da poiščemo kakšen pomol na ne preveč osamljenem mestu. Zakaj? Fotografi, ki fotografirajo naravo zelo radi bežijo v samoto, kjer jih vrvež ljudi ne moti. Pomol v bližini mesta ali marine je primeren zato, ker bomo imeli nekoliko več možnosti, da se nam v objektiv ujame tudi kakšna jadrnica, ribiška barka…., ki precej popestri »klasično« fotografijo.

Skoraj nepogrešljiv pripomoček je tudi stojalo za fotoaparat, ki nam zagotavlja ostro, nezmazano fotografijo. V primeru, da se lotimo fotografirati s kompaktnim, le tega namestimo na stojalo in objketiv usmerimo proti sončnemu zahodu. Pazimo le v toliko, da sonce ni na sredini kadra. Najbolje bo, če ga postavimo v enega izmed zgornjih kotov. Trudimo se upoštevati pravilo tretjin. S tem dosežemo, da fotografija ne bo podosvetljena. Ja, prav ste prebrali. V primeru, da fotografiramo proti močni svetlobi, avtomatika v fotoaparatu zaslonko zapre, ker »misli« da je fotografirani predmet močno osvetljen. Na fotografiji bomo dobili svetlo sonce, vse ostalo pa bo pretemno. Svetlomer v aparatu je nastavljen tako, da ima največjo težo pri računanju povprečne vrednosti osvetljenosti kadra, ravno objket v sredini objektiva. Poleg tega, pa je fotografija tudi precej bolj všečna ob upoštevanju pravila tretjin oz. zlatega reza. Aparat nastavimo na avtomatiko in uporabimo samosprožilec. Morda ni odveč nasvet, da lahko počakamo toliko, da se v kadru pojavi kakšna jadrnica, galeb, saj bo fotografija tako lepša.

Tisti, ki boste uporabili zrcalno refleksni aparat, pa se boste nekoliko poigrali z nastavitvami. Večina bo za merjenje svetlobe uporabila centralno povprečno merjenje. Točkovna nastavitev zahteva nekoliko več spretnosti in seveda tudi možnosti. Izberemo si neko točko, lahko je to jadrnica ali pa val na gladini morja in na tem mestu »izmerimo svetlobo«. Sprožilec pritisnemo do polovice in nato premaknemo kader v položaj, kot želimo. Fotoaparat mora biti na stojalu, za proženje pa uporabimo daljinski sprožilec na kablu. Tako z eno roko pritisnemo sprožilec do polovice in zaklenemo. Nato v miru premaknemo še kader in stisnemo sprožilec do konca.

Program na aparatu nastavimo na »ročno nastavitev« M. Nameravamo narediti panoramski posnetek za to pa potrebujemo veliko globinsko ostrino. Zaslonka naj bo dokaj zaprta, kar pomeni vrednost f:18 ali več. Vrednost ISO bomo nastavili na najnižjo vrednost, praviloma je to 100. Takrat je fotografija najmanj zrnata in najbolj polnih barv, kar se tipala tiče. Ostane nam še zadnji parameter, to je čas zaklopa. Njegovo vrednost vam težko predlagam, ne da bi videl ambient. Vrednosti so nekako okoli 1/200 sek ali več. Vse je odvisno kako visoko na obzorju je sonce in kako je močno. Seveda boste sami presodili kaj želite. Bolj temno fotografijo, ki je na več mestih podosvetljena ali fotografijo v svetlem ključu.

Digitalna obdelava fotografij

milan — Sun, 20 Jun 2010 14:19:40 +0000

Po končanem fotografiranju sledi izbor fotografij, njihovo urejanje in seveda digitalna obdelava na osebnem računalniku. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je potrebno digitalne fotografije VEDNO obdelati. To seveda ne pomeni, da jih je potrebno na vsak način retuširati ali kaj podobnega. Potrebno je popraviti/nastaviti belino, preveriti kontrast, barve in fotografijo obrezati, na koncu pa fotografijo shraniti, da bo velikost primerna za spletno galerijo, tisk ali kaj tretjega.

Za obdelavo fotografij na računalniku potrebujemo ustrezno programsko opremo. Programskih paketov je na trgu kar precej, v resnici pa je kvalitetnih le nekaj. Podbno kot drugje tudi tukaj velja, da nekateri prisegajo na en program, drugi pa na drugega. Vsi pa se verjetno strinjamo, da je trenutno najboljši program Adobe PhotoShop CS5. Namenjen je profesionalnim uporabnikom in vsem tistim, ki se s fotografijo resno ukvarjajo. Vsekakor pa ni preimeren za tiste, ki naredijo le nekaj fotografij s kompaktnim fotoaparatom in jih želijo kasneje objaviti v svoji spletni galeriji. Ti bodo posegli po programih, ki so precej enostavnejši za uporabo in so prilagojeni nekoliko manj zahtevnim uporabnikom. Namen tega prispevka ni naštevati programske pakete in delati reklamo za enega li drugega zato, smo se odločili, da predstavimo brezplačen paket, ki bo zadovoljil večino potreb po obdelavi digitalnih fotografij. Torej oglemo si Picaso 3, ki je brezplačna in si jo lahko prenesete s spleta.

Picasa 3 je razmeroma preprost program, ki slike obdela izredno dobor in kvalitetno. Kot smo že zgoraj omenili, je potrebno pri digitalnih fotografijah nastaviti belino, kontrast in barve. Nekoč so to naredili v fotoghrafskem studiu, ko smo naročili izdelavo tiskanih fotografij. Sedaj je to opravilo na nas, da fotografije ustrezno popravimo. Belino je potrbno popraviti, ker fotoaparat ne pozna kakšne barve je bil izvor svetlobe, ki je osvetljeval predmet na fotografiji. V objektiv in na senzor dobimo svetlobo, ki se odbije od fotografiranega predmeta zato je lahko na fotografiji bela srajca tudi rumene barve, kar pa si seveda ne želimo. Popravimo tudi kontrast in fotografijo po potrebi nekoliko posvetlimo ali potemnimo. Na koncu so tu še barve, ki jih po potrebi nekoliko poudarimo. Za vse to, se moramo na fotografijo oziroma na obdelavo fotografij vsaj nekoliko spoznati.

K sreči pa ima program Picasa 3 zelo dobro rešitev za nas. Najdemo jo pod gumbom »Klik na srečo«, ki vse to naredi namesto nas. Torej program Picasa 3 ustrezno nastavi belino, barve in kontrast. Ostane nam še obrezovanje fotografij, kar pa moramo seveda narediti ročno. Na koncu nam preostane le še, da popravljene fotografije izvozimo v ustrezni velikosti. Bistveno namreč je, da originalne fotografije ostanejo nedotaknjene, kar nam omogoča, da jih kasneje lahko po potrebi obrežemo drugače, kot smo to naredili tokrat.

Nikakor ne trdim, da morate vsi uporablajti Picaso 3. Lahko se odločite tudi za katerikoli drug program za obdelavo fotografij (Adobe Lightroom, AcdSee, Gimp, Olympus Master, Canon Zoom Browser,…) vendar v vsakem primeru je potrebno narediti osnovne popravke na fotografiji.

Portretna fotografija

milan — Fri, 21 May 2010 10:07:32 +0000

Portretna fotografija je ena najzahtevnejših zvrsti fotografije. Za razliko od ostalih zvrsti, kjer fotografiramo naravo, ki je hvaležen »portretiranec«, je pri portretih nekoliko drugače.

Vsi, ki jih fotografiramo, si želijo, da bi bili na fotografiji kar najlepši. Fotografova naloga pa je, da postavi kompozicijo, nastavi parametre fotoaparata in pritisne na sprožilec. S tem se zgodba sicer še ne konča, saj je potrebno fotografije nato še obdelati. S tem seveda ne mislim na lepotne popravke, ampak na popravljanje oziroma prilagajanje beline, obrezovanje kadra, barvno usklajenost in podobno. Retuširanje pride na vrsto šele na koncu, če je to sploh potrebno.

Kaj si želimo?

V glavi si zamislimo kakšno fotografijo želimo. Izberemo ozadje, ki naj ne bo preveč živo, vsaj v večini primerov ne, saj odvrača pogled od portretiranca. Pogovarjajmo se s tistim, ki ga fotografiramo, saj le tako odpravimo strah, tremo pred objektivom. Zapomnimo si, da bo na fotografijah opaziti ali je bil portretiranec sproščen ali ne. Naloga fotografa je, da naveže stik, napelje pogovor, ki bo vplival sproščujoče na model.

Med pripravami na fotografiranje, razmišljamo kje bi bila primerna lokacija za fotografiranja. Lahko je to studio, lahko se dogovorimo v eni izmed trgovin, salonov,…. Možnosti je res veliko. Tu pride do izraza kreativnost fotografa. Kadar ste brez idej, je najbolje, da greste v naravo. Zeleno ozadje je vedno dobrodošlo in ne morete »udariti mimo«, kot se reče.

Svetloba

Za fotografiranje ni najboljša močna sončna svetloba, ki je trda in daje ostre sence. Najbolj je, da v tem priemru poiščemo senco in model postavimo v senco, kjer se bo tudi bolje počutil. Ne bo tako vroče, pa tudi oči bodo precej bolj odprte, kot na močnem neposrednem soncu. Za pomoč pri osvetlitvi uporabite odbojnik, ki je lahko bel, srebrn ali pa zlat. Odvisno od tega, kaj želite, kakšne barvne odtenke. Njabolj nevtralen je bel. Potrebovali boste nekoga, ki bo odbojnik držal in sončno svetlobo preusmeril v portretiranca. Taka svetloba je mehka in ne naredi senc na obrazu.

Ustavimo se nše pri tehniki, ki jo potrebujemo za portretno fotografijo. Priporočam DSLR aparat z možnostjo ročne nastavitve odprtosti zaslonke in časa zaklopa. Bolj kot fotoaparat je pomemben objektiv. Uporabimo daljšo goriščno razdaljo in kar se da odprto zaslonko.

Objektivi s krajšimi goriščnimi razdaljami (ob upoštevanju krop faktorja) niso najbolj primerni, saj obraz nekoliko popačijo, sploh, če se modelu zelo približamo. Lahko naredimo celo portret, pri katerem ušesa sploh ne bodo vidna…. Kdo si želi tak portret? Torej, primerni so objektivi z daljšimi goriščnimi razdaljami. Ker želimo, da bo portret na fotografiji najpomembnejši, je ozadje moteče. To pomeni, da ga moramo nekako izvzeti. To naredimo tako, da ga zameglimo in s tem izgubimo detalje. Tehnika s katero to naredimo je globinska ostrina ali DOF. Globinska ostrina je odvisna od odprtosti oziroma zaprtosti zaslonke in goriščne razdalje objektiva. Bolj ko je zaslonka odprta, manjšo globinsko ostrino imamo. Pri zaslonki f/2.8 je majhna globinska ostrina, pri zaslonki f/32, pa je globinska ostrina velika. Večja goriščna razdalja na objektivu nam da tudi manjšo globinsko ostrino. Zato so 200 mm objektivi z zaslonko f/2.8 kalsično orodje za izdelavo portretov. Seveda moramo paziti na skrajnosti, da ne bo globinska ostrina premajhna in bodo oči, na katere »merimo« ostre, konica nosu in ušesa pa že zamegljena. V tem primeru zaslonko nekoliko zapremo.

Nastavitve fotoaparata

Uporabimo Av ali pa M programsko nastavitev. Kot smo že zgoraj napisali naj bo zaslonka kar se da odprta (f/2.8 pa tja nekje do f/4). ISO vrednost nastavimo na 100 in nato po potrebi dvigujemo, če je potrebno. Pri nastavitvi Av prepustimo elektroniki aparata, da ob prednastavljeni zaslonki sama izračuna čas zaklopa. Lahko pa pri nastavitvi M čas zaklopa določimo sami in po potrebi uporabimo tudi stojalo, da nam ni potrebno višati ISO vrednosti, ki vpliva na intenzivnost barv in šum.

Na fotoaparatu moramo izbrati tudi točke ostrenja. Vedno ostimo na oko, ki je najbližje objketivu. Izbrati moramo tudi način merjenja svetlobe. Uporabimo povprečno ali delno merjenje svetlobe, če nismo prepričani kaj uporabiti. V primeru, da naletimo na težave, ker imamo prevelike razlike v kontrastih, tipično je to pri svetlobi od zadaj, potem uporabimo točkovno merjene svetlobe. Točko pa usmerimo v obraz portretiranca.

Lahko bi še na dolgo in široko pisali o kompoziciji. Kam in kako postaviti portretiranca. Kako je potrebno držati roke, noge, obrniti telo in podobno. Mislim, da je to del kreativnosti vsakega posameznega fotografa.

Objektivi

milan — Thu, 06 May 2010 09:39:13 +0000

Objektiv je tisti del fotoaparata od katerega je kvaliteta fotografije odvisna vsaj toliko kot od kvalitete tipala in programske opreme fotoaparata. Kompaktni fotoaparati nimajo izmenljivih objektivov, kot smo tega vajeni pri zrcalno refleksnih.

Kvaliteta in s tem tudi cena objektivov je odvisna od več dejavnikov. V osnovi pa objektive ločimo po svetlobni jakosti (koliko se zaslonka lahko odpre) in goriščni razdalji. Glede na goriščno razdaljo pa objektive nadalje ločimo na tiste, ki imajo fiksno goriščno razdaljo in zoom objektive pri katerih se goriščna razdalja lahko spreminja.

Svetlobna jakost objektiva je zelo pomenben faktor, ki tudi precej vpliva na ceno objketiva. Svetlobno jakost označujemo s številko, ki je enaka zaslonki (recimo f:3.2). Svetlobno močni objketivi so tisti, ki imajo vrednosti f pod 2.8. Velikokrat srečamo tudi zoom objektive, ki imajo pri majhnih goriščnih razdaljah vrednosti f: 2.8, z večanjem goriščne razdalje, pa se svetlobna jakost zmanjšuje, recimo na f: 5.6. Ti objektivi so nekakšen kompromis. Fotografi stremimo k svetlobno močnim objektivom, pri čemer je svetlobna jakost objektiva konstantna. Zakaj spoloh potrebujemo svetlobno močne objektive? V prvi vrsti zaradi možnosti fotografiranja pod slabimi svetlobnimi pogoji. Druga, tudi zelo pomembna lastnost teh objektivov pa je, da imajo pri odprti zaslonki f: 2.8 majhno globinsko ostrino. Ravno tega pa si želimo pri portretih.

Pa si poglejmo prednosti svetlobno močnih objektivov v slabih svetlobnih pogojih. Recimo, da fotografiramo v mraku in ne želimo uporabiti bliskavice, saj nam le ta »uniči« ambient. Za korektno fotografijo potrebujemo čas zaklopa recimo 1/125 sekunde in zaslonko f:2.8 pri vrednosti ISO 800. Svetlobno močan objektiv to seveda zmore. V primeru, da naš objketiv lahko odpre zaslonko le do vrednosti 4, nastopijo težave. Edina možnost je, da nekoliko podaljšamo čas, kar pomeni večja verjetnost »zmazane« fotografije in povišamo ISO vrednost, kar pomeni nekoliko več šuma na fotografiji. Ravno zato so ti objektivi tako cenjeni med fotografi.

Goriščna razdalja objektiva je zapisana v mm. Nizke vrednosti pod nekako 20-30mm pomenijo širokokotne objektive. Ti objketivi zajamejo širok kot in so primerni za fotografiranje v zaprtih prostorih in fotografiranje panorame. Obstajajo tudi objektivi pod 15mm. Imenujemo jih ribje oko. Prepoznamo jih po izrazito izbočeni konveksni leči. 50mm objketiv je naravni ali normalni objektiv. Fotografijo prikaže v naravni velikosti, kot jo vidi človeško oko. Vrednosti goriščne razdalje nad nekako 70mm pa pripadajo tele objektivom, ki objekte približajo. Primerni so za fotografiranje oddaljenih motivov, portretov (omogočajo globinsko ostrino le nekaj milimetrov). Pri goriščnih razdaljah moramo upoštevati tudi crop faktor posameznega tipala, da lahko primerjamo vrednosti med seboj. Vrednosti v mm zapisane na objektivih veljajo za Leica format filma oziroma full frame tipala. Od tipala je potem odvisno s kakšnimi vrednostmi pomnožimo mm, da dobimo pravo goriščno razadaljo za posamezni tip fotoaparata. Za Olympus velja vrednost 2. Kar je seveda super pri daljših goriščnicah. Kupimo objketiv z 150mm in v resnici imamo 300mm. Kar je že zelo veliko. Nekoliko slabše pa je pri širokih kotih, saj 25mm pomeni v resnici normalni objektiv. Pri Canonu in Nikonu se vrednosti gibljejo od 1.3 do 1.6, odvisno od modela fotoaparata.

Nekateri objektivi, predvsem tisti z daljšimi goriščnimi razdaljami imajo vgrajeno tudi stabilizacijo slike. Ta stabilizacija je zlata vredna, saj nam zelo pomaga pri slabših svetlobnih pogojih. Namesto, da bi fotografiorali z 1/125 sek. lahko fotografiramo z 1/80 sek. Poleg tega je stabilizacija nujna pri zelo oddaljenih objektih. Zamislimo si, da imamo zelo mirno roko, zadržimo dih in počakamo, da se umirimo. Tudi v tem primeru naša roka ne bo popolnoma mirna. Tudi, če se premakne za pol milimetra, se bo to na fotografiji motiva, ki je oddaljen več deset metrov to poznalo vsaj za cm, kar je zelo veliko. Slika zaradi tega ne bo ostra. Boljši objketivi ločijo stabilizacijo slike po vertikalni in horizontalni liniji. Pride v poštev pri recimo panningu. Ko želimo imeti gibajoči se objekt oster in ozadje zamegljeno.

Pri nakupu objektivov se nikoli ne splača varčevati. Objektiv vedno kupimo za daljše obdobje. Menjamo le ohišja fotoaparatov. Objketiv pa ostane, seveda, če nam ni padel na tla ali kaj podobnega. Sam osebno menim, da je objektiv pomembnejši od ohišja. Tudi če fotoaparat ni vrhunski, bomo z dobrim objketivo naredili dobro fotografijo. Obratno pa to nikakor ne velja.

Svetloba

milan — Wed, 31 Mar 2010 08:51:11 +0000

V fotografiji se vse vrti okoli svetlobe. Enkrat jo je preveč, drugič premalo. Enkrat je preveč trda, drugič ni pravilne barve…. Zdi se, kot da nikoli ni tako, kot bi moralo biti. Še najlažje je delo v fotografskem studiu, kjer so pogoji kontrolirani in se ne spreminjajo. Ustvarimo lahko pogoje, kot si jih želimo oziroma so najprimernejši za kader, ki ga želimo fotografirati. Žal pa vedno ne moremo fotografirati v studiu zato si poglejmo nekaj težav, ki se pojavljajo s svetlobo.

Nastavitev beline

Nastavitev beline je izrednega pomena, čeprav večina fotografov to kar zanemari oziroma nastavi na aparatu kar opcijo »samodejno«. V večini primerov, to res deluje zelo dobro, še posebej takrat, ko imamo opraviti s svetlobo ene temperature. V pogojih, kjer se svetloba meša, pa se avtomatika v fotoaparatu kaj hitro zmede in potem smo v težavah. Na fotografiji dobimo pridih določene barve. To opazimo tako, da bela barva na fotografiji ni bela, ampak rahlo rumenkasta, modra… odvisno od virov svetlobe in nastavitve.

Tudi človeško oko potrebuje korekcijo barv, vendar je človeško oko tako hitro, da tega sploh ne opazimo. Pri elektroniki fotoaparata, pa žal ni tako, zato moramo korekcijo opraviti sami. V objektiv vpade svetloba, ki se je odbila od objekta, ki ga fotografiramo. Ravno zato avtomatika v aparatu »ne ve« kakšno temperaturo je imela svetloba, ki je osvetlila naš objekt.

Poglejmo si kaj pomenijo številke in K-ji.

Če pogledamo skozi okno vidimo, da je zunanja svetloba nekoliko modrikasta. V prostorih, kjer je neonska svetloba je le ta nekoliko bolj rumena. V profesionalnih studiih, kje imamo žarnice na nitko, pa se temperatura barve giblje okoli 3200 K.

V določenih primerih, ko nismo prepričani o temperaturi barve, se poslužujemo tudi možnosti »belega papirja«. Vzamemo bel list papirja in ga fotografiramo. Uporabimo ročno ostritev, ker v teh primerih avtomatika odpove. Med nastavitvami poiščemo možnost pri kateri dopovemo fotoaparatu, da naj to fotografija upošteva kot belo. Seveda moramo potem paziti, da ne uporabimo bliskavice, saj se temperatura svetlobe spremeni. Bliskavice imajo tipično temperaturo okoli 5500 K.

Tudi sami se lahko prepričamo, kako se barva spreminja, če sami spreminjamo temperaturo in namenoma nastavimo napačne nastavitve.

Merjenje svetlobe

Pri fotografiranju je pomembno tudi merjenje svetlobe. Pri fotografijah, kjer ni velikih kontrastov, ni sončnih in senčnih delov je merjenje zelo preprosto. V primerih, ko imamo na fotografiji en del temen in drugi del izredno svetel, pa nastopijo težave. Zaradi dinamičnega razpona in zmogljivosti fotoaparatov bodo deli fotografije preosvetljeni ali podosvetljeni. V pomoč pri merjenju svetlobe nam bo vgrajeni svetlomer, ki lahko meri svetlobo na več načinov. Praviloma imamo v fotoaparatu štiri načine. Ocenjevalno merjenje svetlobe, delno merjenje, točkovno in centralno povprečno merjenje svetlobe. Ocenjevalni način je standarden in primeren za večino posnetkov na katerih ni svetlih in temnih delov. Delno merjenje je najbolj primerno, ko imamo ozadje svetlejše od predmeta, ki ga želimo fotografirati. Ta način uporabljamo, ko želimo določiti območje na fotografiji, ki bo pravilno osvetljeno. Točkovno merjenje uporabimo, ko imamo na fotografiji zelo majhno področje, ki ga želimo pravilno osvetliti. Za preostalo področje pa nam je vseeno ali bo premalo ali preveč osvetljeno. Na koncu je še centralno povprečno merjene, ki je najbolj uporabno, ko fotografirani predmet pokriva večji del motiva.

Od posameznika je precej odvisno kaj bo v posameznih primerih uporabil, saj se vsak sam odloči kaj od fotografije želi. Sam največkrat uporabljam točkovno merjenje svetlobe, saj izberem točko v motivu za katero želim, da je pravilno osvetljena. Praviloma to ni najsvetlejša ali najtemnejša točka motiva! Pri raznih povprečjih pa nikoli nisem 100% prepričan kako se bo avtomatika »odločila«. Za vajo lahko preizkušate kako se avtomatika v vašem aparatu obnaša in s časom boste tudi sami znali oceniti katere nastavitve vam bodo dale želeni rezultat.

Večina fotoaparatov omogoča tudi korekcijo osvetlitvene vrednosti oziroma EV (Exposure Value). Na kameri imamo možnosti nastavitve korekcije po korakih 1/3 osvetlitvene vrednosti. 1EV je enak eni stopnji zaslonke. Tako lahko naredimo ustrezno korekcijo osvetlitve motiva o nekako od -3EV do +3EV.

Velikokrat se nam zgodi, da nismo ravno prepričani kako bi nastavili vrednosti. Zaradi izrednega dogodka, ki ga fotografiramo pa vemo, da ne bomo imeli možnosti posneti še ene fotografije z drugimi nastavitvami, saj se dogodek oziroma motiv ne bo ponovil. V teh primerih si lahko pomagamo s funkcijo Avtomatska zaporedna osvetlitev ali AEB. V tem primeru prednastavimo korak in fotoaparat bo posnel tri fotografije. Ena bo brez korekcije preostali dve pa za v naprej določen korak bolj svetla in temnejša. V tem primeru dobimo tri fotografije in ena izmed njih bo zagotovo pravilno osvetljena. Tudi če smo se zmotili v presoji bomo imeli možnost naknadne korekcije. Podosvetljeno fotografijo bomo nekoliko osvetlili in rezultat bo zadovoljiv.

Nekaj osnovnih pojmov o svetlobi boste osvojili na Osnovnem tečaju fotografije.